Slovenija pod vladavino srbskih prostozidarjev 1.del

Slovenija_pv_01 Slovenija_pv_02t

Z mrkim pogledom in bodalom v roki, srbski prostozidar v beograjski loži (slika levo) pozira kot zlovešči pripadnik vsega zla, kar so srbski prostozidarji nudili Sloveniji in kar nudijo še danes. Slika na desni simbolično prikazuje njihovega Boga.


Ko se uzremo v politično zgodovino Slovencev za dobro stoletje nazaj, smo šokirani nad dejstvom, da smo Slovenci vse do danes okupirani in zmanipulirani od srbskih prostozidarjev.


 

Naj uvodoma, za boljše razumevanje, razložimo pomen prostozidarstva v svetu. Izraz prostozidarji se nanaša na to, da se imajo pripadniki teh skupin za razsvetljene, torej za tiste, ki so v posesti resničnega razumevanja sveta. Vzvišeni so nad povprečnostjo, predvsem pa nad bedo večjega dela človeštva. Imajo se za prave lastnike in gospodarje sveta. Velik del teh skupin je tudi sorodstveno povezan. Poleg vase zaverovane elitarne miselnosti jih družijo tudi podobni geni, tako imenovana modra plemiška kri. V starih mitologijah se prostozidarje imenuje zarod kače (gadja zalega), njihove tajne združbe pa bratstva kače. Jezus jih je imenoval Satanova sinagoga in Babilonska hotnica, njihovega boga pa Hudiča in Lažnivca od začetka.


Neposredno in podtalno obvladujejo svet visoke politike, bančništva, industrije, zabave in seksa ter množičnih občil, vrh tega pa imajo v lasti velik del strateških surovin in najbolj donosnih vej gospodarstva (naftna, bančna, računalniška, farmacevtska, letalska in orožarska industrija). Izhajajo iz prodornih političnih povzpetnikov, iz skrbno izbranih pripadnikov intelektualnih elit, iz visoke duhovščine in pomembnih predstavnikov tistih totalitarno mislečih redovnih družb, ki se imajo za božje bojevnike. Zbirajo se v prostozidarskih ložah, ki so vselej skrita očem javnosti in v katerih častijo svojega Boga, to je Hudiča.


Danes so prisotni kot narcistična mentaliteta v sivih eminencah, ki izza javne scene krojijo usodo človeštva. Prepoznamo jih po tem, da so brez čustev, občutkov, brez morale, etike in vrednot. Z njimi se ne da pogajati, zanje ni nobenih kompromisov. Njihovo najbolj učinkovito orožje za manipulacijo ljudi je strah. Z manipuliranjem ljudi so programirali človekov um na podzavestni ravni. Lahko imamo veliko znanja, ki ga zaradi teh programov ne moremo uporabljati in predstaviti v javnosti. Blokirani smo na vseh ravneh življenja; v komunikaciji, pri učenju, raziskovanju, pri zdravju in nenazadnje pri denarju.


Vsak prostozidar se mora slovesno obvezati k molku in tajnosti o vsem, kar se godi v njegovi loži – in to mora tudi priseči. Zgodovina ve za vse polno primerov, kako je prostozidarska pravičnost strahotno kaznovala kršitelja tajnosti.


Slovenija_pv_03

Prostozidarji svoje pokojne pokopljejo brez duhovnika, znak izobčenja in pripadnosti tajni organizaciji pa je nagrobna plošča zgolj z letnico rojstva in smrti, manjkajo pa dan in mesec. Takšno nagrobno ploščo ima tudi Titov grob (slika). Pokojnemu pri pokopu, s posebnim prostozidarskim obredom, izbrišejo njegovo tuzemsko vez z božanskim svetom in pokojnikovo dušo priklenejo k hudičevi vezi.


Vendar nas zanima srbsko prostozidarstvo, ker je za razliko od mednarodnega prostozidarstva, pri nas najbolj usidrano. Srbske prostozidarje moramo razumeti kot paraprostozidarje. Za razliko od mednarodnih prostozidarjev, delujejo oni le v okviru njihovih interesov. Kadar potrebujejo pomoč, pa se obrnejo na mednarodno prostozidarstvo, s katerim so deloma tudi povezani.


Prava priznana in popolna loža je tista, ki od Velikih lož dobi pravico za delo v duhu konstitucije te lože. Njeni člani so pravi in popolni zidarji z vsemi pravicami. Lože, ki se ustanovijo na drugačen način, niso priznane in se imenujejo divje lože. Člani divjih lož niso dobrodošli v pravih ložah. (1)


Zadnja leta so se v Srbiji odprle številne prostozidarske lože, ki so tudi mednarodno masonsko priznane, kar kaže na to, da je Srbija po številu prostozidarjev (preko 2000) ena največjih prostozidarskih držav na svetu. (2)


A preidimo k temi, ki je bistvenega pomena za razumevanje, kako so srbski prostozidarji krojili našo slovensko zgodovino.


Najbolj katastrofalne posledice je slovenskemu narodu prinesla jugoslovanska ideja, ki se je pojavila v srbskih prostozidarskih ložah (najprej pod imenom ilirizma), približno hkrati z narodnim prebujanjem v prvi polovici 19. stol., in je bila podlaga za jugoslovansko državo, v katere okupacijo je Slovenija vstopila leta 1918.


Velikosrbsko hegemonistično usmerjeni veljaki so že v 19. stoletju spoznali, da jim članstvo v mednarodnih prostozidarskih ložah lahko zelo koristi. Zaradi tega so se tesno povezali z najmočnejšimi med njimi, ki so pripadale judovskemu, francoskemu, angleškemu in italijanskemu prostozidarstvu. Z njimi so imeli tudi skupen interes, zlasti v odnosu do Habsburške monarhije in nemške politike. Proti slovenstvu pa so bili vselej povezani tudi z avstrijskimi (pangermanskimi) ložami.


Tako so se srbski veljaki formirali v tajne družbe (paraprostozidarji) in se na ta način infiltrirali v državno strukturo, kasneje, kot bomo videli, tudi v strukturo slovenske države.


V Srbiji se je že med letoma 1912-1913 začel uveljavljati sistem, ko so prostozidarji na vodilnih položajih v državi od ministrov do narodnih poslancev, začeli izkoriščati svoj položaj za osebno bogatitev, oziroma za korupcijske mahinacije. Posli so se silovito pomešali s politiko, in to zlo je postalo sistem. (2)


V Srbiji je Jovan Skerlić, ko je govoril v ljudski skupščini 26. februarja 1914 leta, med drugimi takole orisal razmere: Dejstvo je, da smo v sedanjem času dočakali pojav, ko državni ministri, državni svetniki, poslanci ter zakonodaja in izvršna oblast sklepajo posredne in neposredne posle z državo. Tisti, ki bi morali varovati državne koristi, so začeli zasebno trgovino z državo. (3)

Morda Skerlić ni vedel, ko je kritiziral razmere v državi, da je pojav prostozidarjev v državni strukturi tako močno zasidran. Dejstvo ostaja, da je srbski narod bil že takrat voden in manipuliran od skrite bratovščine.


Vendar se srbski prostozidarji niso infiltrirali samo na čelo svoje države, ampak so svoje sile razširili tudi nad slovensko deželo. Po navodilih srbskih prostozidarjev so se slovenske politične dejavnosti v Trstu, Celovcu in Reki že v letih pred prvo svet. vojno nevede začele postopoma podrejati Ljubljani, kjer je srbska klika ob pomoči svojih zaupnikov kovala svoje načrte. Slednja je tudi preprečila uveljavljanje programa Zedinjene Slovenije, v katerem bi se vse slovenske pokrajine ob morebitnem razpadu Habsburške monarhije združile v samostojno državo Slovenijo.

Ljudje iz ljubljanske čaršije so se prilizovali mogočnežem v Beogradu. (4)


Slovenija_pv_04 Slovenija_pv_05 Slovenija_pv_06

Velikosrbska hegemonistična klika v Beogradu, oziroma srbski prostozidarji, so pripravili atentat na avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda v Sarajevu (slika levo). Akcijo so zaupali svojemu članu prostozidarju Gavrilu Principu (slika desno). Z atentatom so srbski prostozidarji zanetili prvo svet. vojno, kar jim je prišlo zelo prav za izvajanje njihovih ekspanzionističnih, hegemonističnih zločinskih ciljev.


V Sarajevski atentat, 28. rožnika 1914, v katerem je Srb Gavrilo Princip, tudi prostozidar, umoril avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda, je bila vpletena tudi Vrhovna francoska loža Grand Orient. Prav po tem dogodku so številni zahodnoevropski časnikarji, s katerim so srbski prostozidarji stkali dobre vezi, propagirali idejo jugoslovanstva pod okriljem velesrbstva. Prostozidar R. Seaton Watson je v londonskem Timesu, kimovca 1914, zapisal, da: »Bosna in Hercegovina, Dalmacija, Hrvaška, Slavonija, Istra in Kranjska, pričakujejo osvoboditev s strani prostozidarjev Srbije in Črne gore.«


Kot vidimo, Slovenija pri tem sploh ni bila omenjena. Izmed slovenskih dežel pa sta bili omenjeni samo Istra in Kranska! Goriško, Koroško, Štajersko, Prekmurje, Medmurje in Porabje so srbski prostozidarji očitno že tedaj nameravali razdeliti med Italijane, Avstrijce in Madžare. Zaradi tega te dežele niso omenjene, prav tako pa tudi ne Slovenija, kot celota.


Srbski veljaki so takratno mednarodno težnjo po razpadu Habsburške monarhije nenehno usmerjali v velesrbske interese z idejo nekega jugoslovanstva, ki je bilo v resnici velesrbstvo in tako ali drugače samo prvi korak do velike Srbije, v kateri bi se ostali narodi postopoma zadušili in srbizirali.


Slovenija_pv_07 Slovenija_pv_08

Srbski prostozidar Kralj Petar I Karadžordžević, bil je vezan na francosko ložo. Tudi po njegovi zaslugi smo bili Slovenci porinjeni v balkanski primitivni lonec. Slika na desni prikazuje znak srbske prostozidarske lože


Francoski Grand Orient je določil ložo Fraternité des peuples kot kraj, kjer naj bi stekla razprava o novi državi Hrvatov in Srbov. Slovenci pri tem nismo bili niti omenjeni. Srbohrvaški prostozidar Hinko Hinković je 2. velikega travna 1916 v tej loži predstavil nove ideje, na podlagi katerih je loža Grant Orient sprejela resolucijo, ki je v celoti podprla jugoslovanski program. Prebrali so jo v vseh francoskih ložah. Italijanska masonerija je sicer negodovala nad programom, ki bi Dalmacijo priključil k jugoslovanskem ozemlju, a so srbski masoni kasneje rešili ta problem zopet na škodo slovenskega ozemlja, čigar velik del so ga leta 1920 v Rapallu (Rapallska pogodba) brez prisotnosti slovenskih predstavnikov prodali Italijanom in slovensko – italijansko mejo potegnili daleč na vzhod. Slovenci smo s tem izgubili Istro, Trst, Gorico…


Srbsko prostozidarsko bratstvo s Slovenijo, ki sega v čas pred prvo svetovno vojno, je bilo uradno potrjeno s pašićevsko aneksijo leta 1918, ki jo je bilo potrebno prikazati svetu kot osvoboditev.

Nikola Pasić se je leta 1916 v Petrogradu sestal z ruskimi časnikarji. Pojasnil jim je srbsko stališče glede londonskega sporazuma, po katerem naj bi Italija pod vodstvom socialističnega prostozidarja Giolittija kot nagrado za vstop v prvo svetovno vojno dobila Dalmacijo, Istro in našo Primorsko. (5)


Slovenija_pv_09 Slovenija_pv_10

Nikola Pašić je kot srbski prostozidar bil prvak Narodne radikalne stranke in večkratni predsednik vlade v Kraljevini Srbiji in v Kraljevini SHS. Imel je zločinske zamisli naperjene v Slovenijo. Italijanskim, angleškim, francoskim in judovskim prostozidarskim kolegom je jasno ponazoril srbsko imperialistično sovraštvo do Slovencev in stimuliral razkosanje ter potujčenje slovenskega ozemlja kot dobrodošlo za izvajanje velikosrbskih teženj.


Dejstvo je, da so bili slovenski prostozidarji v zgodovini le malo prisotni, pa še ti so bili povezani z mednarodnim prostozidarstvom in niso imeli večjega vpliva v družbi. Stanje se je korenito spremenilo z ustanavljanjem prostozidarskih lož v slovenskem prostoru, ki so bile pod okriljem srbskih prostozidarskih lož.


Tako smo Slovenci pred prvo svet. vojno in po njej imeli med prostozidarji le nekaj profesorjev in kapitalistov, ki pa so vsi delovali pod srbskim nadzorom in v skladu z velesrbskimi usmeritvami. Med njimi so bili Anton Korošec, prosluhi Janez Evangelist Krek, pa ban Natlačen… Tudi na Hrvaškem jih ni bilo mnogo. Upravičeno smemo reči, da je bilo prostozidarstvo kot nevidno središče političnega sistema predvsem zadeva srbske buržoazije.


Sledil je nov srbski prostozidarski podvig. Krfska deklaracija, ki je omogočala ustanovitev Kraljevine Jugoslavije je pomenila uresničitev zamisli srbskih prostozidarjev o Veliki Srbiji. Podpisali so jo 20. malega srpana 1917 predstavniki Jugoslovanskega odbora, ki je bil  v vglavnem sestavljen iz prostozidarjev (Srskić, Petrović, Stojanović, Popović, Marković, Mestrović, Hinković, Leontić, Trinajstić, Marusić, Vošnjak, Županić,…, tako Nenezić, 1988 : 341) ter predstavniki Kraljevine Srbije, ob politični podpori prostozidarjev iz Velike Britanije in Francije. Jugoslovanski odbor je na pogajanjih vodil prostozidar Ante Trumbić, vodja na srbski strani pa je bil prav tako prostozidar Nikola Pašić. Krfska deklaracija ni govorila o notranji ureditvi novonastale državne tvorbe, določala pa je, da se bodo zakoni v novi državi sprejemali z dvotretjinsko večino, kar se kasneje ni upoštevalo. Deklaracija je bila dejansko le pesek v oči Slovencem in je bila prvi javni izraz izvajanja srbske zamisli kot osvobajanja prostozidarskih bratov.


29. vinotoka 1918 je nastala Država SHS (Država Slovencev, Hrvatov in Srbov), s sedežem v Zagrebu. Pritisk srbskih prostozidarjev po združitvi v skupno državo, izražen že s krfsko deklaracijo, je povzročil 1. grudna 1918 združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev s prestolnico v Belgradu.

Slovenski narod je tako postal leta 1918 žrtev srbske prostozidarske politike in brez formalnosti (plebiscita) priključen na novo odkritim bratom.


Slovenija_pv_11 Slovenija_pv_12

Prostozidarski prstan na vrhu katerega je simbolično upodobljen babilonski turn, na njem pa kamen rubin. Turn se na vrhu odpre, v njem pa je močan strup, ki ga pijeta dva plazilca (močerada), ki simbolizirata imunost pred strupom. Na notranji strani prstana je vgravirana prostozidarska misel I breathe deeple and without fear (diham globoko in brez strahu). Podoben prstan je nosil tudi Josip Broz Tito.


Listopada 1918 je razpadla Habsburška monarhija (Avstro-Ogrska). Takrat je Karel I. zapustil Državi SHS vsa plovila nekdanje avstro-ogrske vojne mornarice. V dogovoru med italijanskimi in srbskimi prostozidarji so vsa ta plovila zasegli Italijani. Še več, Italija je v skladu z londonskim paktom zasedla več kot dogovorjeno ozemlje, to je Primorsko do Postojne, in želela priti celo do Lublane, a so ji slovenski prostovoljci to preprečili.


Belgrajski centralistični režim je že od vsega začetka pojmoval Jugoslavijo samo kot Veliko Srbijo. V tem pogledu mu je bilo več kot dobrodošlo dotedanje nadzorovanje in usmerjanje javnega mišlenja preko prirejenega razlaganja zgodovine, kakor se ga je že pod monarhijo posluževala velenemška stran. (6)


V skladu s srbsko tradicijo se je Nikola Pašić boril za Skader in Skadersko jezero, za slovenske pravice do Primorja pa ni imel posluha, naše zahteve po slovenskem delu Koroške je razglasil za izbruh slovenskega imperializma. (7)


Nikola Pašić je slovenske zahteve po koroški smešil in se ni zanimal za Slovence ob Jadranu, ker tja srbski vplivi še niso prodrli. (8)


Kako so srbski prostozidarji imeli roko nad Slovenijo, pa tudi nad Hrvaško, kaže tudi Pariška mirovna konferenca leta 1919, ko so bili Slovenci in Hrvati formalno zastopani v delegaciji Kraljevine Srbije, saj Kraljevina SHS do podpisa mirovne pogodbe ni bila uradno mednarodno priznana.


Kraljevina SHS, kasnejša kraljevina Jugoslavija, je pomenila za srbske prostozidarje uresničitev svojih ciljev. V njej so načrtovali velikansko bogatitev na račun drugih narodov, predvsem slovenskega. S krajo državnega kapitala, s korupcijami in malverzacijami, se je večala tudi njihova moč.


Kraljevina Jugoslavija je bila dežela velike korupcije. V njej so se s korupcijo in najrazličnejšimi malverzacijami ukvarjali vsi, ki so zavzemali kakršenkoli položaj v državni hierarhiji… vse tja do samega kralja Aleksandra, ki je bil nedvomno prvi in največji korupcionist.


Kakšen vpliv so imeli srbski prostozidarji, ki jim je moč dajal predvsem nakradeni denar nam zgovorno kažejo naslednji primeri:

Nikola Pašić je zares neusmiljeno kradel narodov denar, kjer je mogel in kjer se mu je posrečilo. (9)

Rusija je po vojni v Belgrad poslala milijon ruskih carskih rubljev, kot pomoč uničenemu srbskemu narodu. Nikola Pašić je kot politik in vodja najmočnejše in najvplivnejše stranke ta denar utajil. Po trditvah, ki jih je prinašal tisk, so v tistem času, leta 1921, ocenjevali vso imovino Nikole Pašića na najmanj trideset milijonov takratnih dinarjev. Kakšno je bilo to bogastvo pove podatek, da je bila to sedmina državnega proračuna Kraljevine Srbije leta 1914, ko je vstopila v vojno. (10)

Politični položaj kraljevine jugoslavije je bil nerazvozljiv splet intrig, sleparij, korupcije, špekulacij, lopovščin, prevar in izsiljevanj. (11)

Aleksander Karadžordžević je bil ne le najvišji predstavnik srbske buržoazije, marveč tudi prvi in največji špekulant in korupcionist. (12)

Vodje vseh teh številnih afer so prihajali izključno iz nekega zelo ozkega, zaprtega kroga (prostozidarstva). Od tod, iz tega središča se je širilo zlo. (13)

Pred očmi ljudstva, tako rekoč čez noč, so postali multimilijonarji Karadžordževići, Pašići, Teokarovići, Ilići, Sovčići, Jocići, Sokići, Mihajlovići, Vape, Saračevići, Markovići, Pečići, Stojadinovići, Uzunovići, Cvetkovići, Rajukovići, Mitići…

Teh milijonarjev se je nabralo za poln Belgrad. Belgrad je iz trga v nekaj letih postal velemesto. (14)


Slovenija_pv_13

Versajsko pogodbo so podpisali 28. Rožnika 1919, pet let po atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika v Sarajevu. Za srbske prostozidarje je pomenila uresničitev velesrbske zamisli.


Srbski hegemonizem je postajal iz leta v leto bolj razpoznaven, kar se kaže tudi pri Versajski pogodbi, ki je postala stvarnost velesrbske zamisli in je pomenila uresničenje nenasitne želje po ekspanziji, ki je bila nenehno navzoča v srbski politiki pred Turki, v njihovem času in pozneje.


Sledil je Rapalski sporazum med italijanskimi in srbskimi prostozidarji. Podpisali so ga 12. listopada 1920 sredi noči in v najstrožji tajnosti, kakor se za prostozidarje spodobi.

Rapallski sporazum, ki pomeni odstopitev dela ozemlja v lasti slovenskih bratov, so podpisali v najstrožji tajnosti 12. novembra 1920 sredi noči. (15)

Štiri leta kasneje, po podpisu Rapalskega sporazuma, smo Slovenci izgubili še Reko in severne kvarnerske otoke, ponovno v prostozidarskem sporazumu med Italijani in Srbi, tokrat v Rimu 27. januarja 1924. Tudi pogajanja za sklenitev rimskega sporazuma so se odvijala v najstrožji tajnosti. (16)


Slovenija_pv_14 Slovenija_pv_15

Vrednostni papir za deset delnic Obrtne banke, izdan v lublani 1. oktobra 1923. Na njem so lepo vidni prostozidarski simboli (šestilo, kotnik, kladivo, tudi oba moža držita v roki prostozidarski simbol), kar ne čudi, saj je bil vodilni član zadružne gospodarske banke dr. Slokar tudi član srbske lože. Znan prostozidar srbske lože je bil tudi takratni generalni ravnatelj lublanske kreditne banke (Kroft).


Slovencem je velesrbska politika popolnoma odrezala dostop do morja, slovensko ozemlje pa razdelila fašistični Italiji, Avstriji, Madžarski in Veliki Srbiji in nas s tem obsodila na smrt. Pri tem je potrebno poudariti, da je velesrbska politika na prostozidarski ravni preprečila možnost Wilsonovega sporazuma, po katerem bi Slovenija večina omenjenega ozemlja kot tudi svojo nacionalno avtonomijo obdržala.


Konec 30. let, natančneje 26. 8. 1939 je bila po navodilih srbskih prostozidarjev razpuščena narodna skupščina, v kateri je bil kot poslanec Albert Kramer (srbski prostozidar; Nenezić, 1988 : 574). Tisti čas se je na obzorju kazala druga svet. vojna, zato so srbski prostozidarji pripravili teren za infiltracijo svojih članov na vodilne položaje v Sloveniji.

Tedaj je morala skupina doktorja Kramerja (Žerjav) iz vlade in v ozadje. Vodstvo liberalne politike v Sloveniji sta prevzela po Belgradu izbrana in v imenu srbske prostozidarske lože ustoličena masona (prostozidarja) doktor Fran Novak (Nenezić, 1988 : 611), kot minister za socialne zadeve in ban doktor Drago Marušić (Nenezić, 1988 : 570) katerega položaj v Dravski banovini se je še okrepil. Oba po nalogu belgrajske prostozidarske lože, glavne opornice Aleksandrove politike. Minister Fran Novak je začel snovati nov politični tabor v Sloveniji. Okoli sebe je zbiral Josipa Vidmarja (prostozidar srbske lože), Lojzeta Udeta, Staneta Vidmarja. (17)


Se nadaljuje…


  1. (Nenezić, 1988: 31-32)
  2. (Lopušina, 2010)
  3. (Kulundžić, 1973: 10)
  4. (Kalundžić, 1973: 9)
  5. (Kulundžić, 1973: 41)
  6. (Šavli, 2010: 18)
  7. (Jurčec, 1991: 177)
  8. (Jurčec, 1991: 179)
  9. (Kalundžić, 1973: 13)
  10. (Kalundžić, 1973: 16)
  11. (Kalundžić, 1973: 34)
  12. (Kalundžić, 1973: 27)
  13. (Kalundžić, 1973: 18)
  14. (Kalundžić, 1973: 23-24)
  15. (Verbovšek, 1995: 195)
  16. (Verbovšek, 1995: 196)
  17. (Jurčec, 1991: 273)
Filed in: Naš narod skozi stoletja
© 2014 . All rights reserved. XHTML / CSS Valid.