Slovenija pod vladavino srbskih prostozidarjev 3.del

 

Slovenija_pv_3d_01

Ali si bomo Slovenci izborili svojo pravo svobodo in neodvisnost, ki ne bo samo na papirju, je odvisna predvsem od nas samih. Dejstva kažejo, da smo Slovenci, že skoraj celo stoletje, »okupirani« od zle sile, imenovano srbsko prostozidarstvo. Bomo dopustili, da nam vladajo še eno stoletje? S prihajujočimi volitvami, ki nas čakajo, bo gotovo ostalo isto.


Srbizacija slovenske narodnoosvobodilne vojske je bila že od leta 1942 v polnem razmahu. Politična in vojaška struktura v slovenskem partizanskem gibanju je po prostozidarski liniji bila postopoma in s koncem vojne v celoti podrejena hegemonistični Srbiji. Ko so nam srbski prostozidarji zanetili državljansko vojno, se je teror na škodo Slovencev izredno povečal. Leto 1944 je bilo zaznamovano kot leto likvidacij vseh tistih vodilnih partizanskih borcev, ki so odstopali od srbske prostozidarske linije. Mednje spada tudi likvidacija poveljnika slovenskih partizanskih sil Franca Rozmana Staneta. Najbolj boleče leto za Slovence pa se vsekakor piše leto 1945, ko se je v Sloveniji zgodil etnocid, ki nas je zaznamoval za vekomaj in ki mu v Evropi vse do danes ni para. Število pobitih Slovencev po koncu druge svet. vojne gre v stotisoče. Vse to je spadalo v načrt srbskih prostozidarjev, z namenom, da se večina Slovencev zbriše z zemeljskega površja, ter Slovenijo srbizira. Kar nas je ostalo pa smo bili in smo še, vedoč ali nevedoč, podrepniki in sužnji srbskih prostozidarskih hegeminističnih zločincev. Danes se žal to odraža v pohabljeni miselnosti Slovencev.

 

Po vrinjenosti srbsko-črnogorskih poveljnikov prav v vse enote slovenske partizanske vojske in po Dolomitski izjavi, ki je pomenila totalno politično podreditev srbskim gospodarjem (prostozidarjem), so se v Sloveniji nadaljevale likvidacije, tudi partizanskih voditeljev.


Znani politik v rimskem  parlamentu in višji partizanski borec Jože Srebrnič je že med obema vojnama opozarjal Slovence pred srbskim hegemonizmom. O tem je poročala tudi policija že leta 1926: (Njegova propaganda temelji na paroli boja proti italijanskemu in proti srbskemu imperializmu.) V partizanih je Srebrnič pripravil načrt o boljšem organiziranem partizanskim bojevanju. Utemeljeval ga je s tem, da slovenski kmet lahko obdela dovolj hrane za celo slovensko partizansko vojsko, hkrati je odklanjal vsako tujo pomoč, saj se je zavedal resnosti posledic, ki bi le te prinesle v povojni ureditvi Slovenije.


Srebrnič je bil zaradi velikega čuta za slovenstvo in zagovarjanja samoodločbe in neodvisnosti Slovenije, likvidiran s strani VDV-ja (Vojska državne varnosti), ta je bila le podaljšana roka srbskega unitarizma.


Prostozidarji v Srbiji so imeli točno izdelan načrt, kako med vojno delovati, da lahko po vojni ustanovijo Jugoslavijo, oziroma Veliko Srbijo. Kdor je njihovemu načrtu kakorkoli vede ali nevede škodoval ali jim bil v napoto, je moral plačati z življenjem. Vseh pomorjenih je bilo preveliko, našteli bomo le nekatere, ki so bili prvoborci v partizanskem vodstvu.


Za slovensko domačijo

stopamo v potrebni boj,

bratje naši še trpijo,

V boj zanje, mi vsi takoj!


Vodja Tigra in organizator partizanstva na Primorskem Ferdo Kravanja – Peter Skalar likvidiran od VDV-ja. Tajnika KPS Toneta Tomšiča je partijska kurirka ovadila italijanskim fašistom, ki so ga nato likvidirali. Komandanta Ljubota Šercerja je prav tako VOS-ovec izdal Italijanom in je bil ustreljen v sumljivih okoliščinah. Vidnejši Tigrovec Maks Rejec ustreljen po naročilu prostozidarja Aleša Beblerja. Tigrovec in prvoborec Anton Majnik likvidiran od VOS-a. Tigrovec in znani partizanski komandant Janko Premrl Vojko likvidiran zahrbtno – strel v hrbet. Vodja partizanstva v Benečiji in v Goriških Brdih Jože Peršolja Filip likvidiran od VDV-ja. Komandant Jože Krajc likvidiran od VDV-ja. Komandant Karel Peršolja Darko likvidiran od VDV-ja. Vodja Tigrovske celice in vidnejši partizan Leban Mihael likvidiran od VOS-a. Organizacijski sekretar za Goriška Brda in Benečijo Ladislav Marolt ubit s strani Nemcev, katerim je bil ovaden s strani VDV-ja. Prvoborec in član vodstva za Brda in Benečijo Mirko Simčič Izidor ubit ravno tako od Nemcev po posredovanju VDV-ja…

Člani narodnoosvobodilnega gibanja (NOG), ki so odstopali od prostozidarske linije, so plačali z glavo. (Nenezić, 1988: 68)


Slovenija_pv_3d_02

Franc Rozman Stane


Posebno omembo zasluži komandant generalštaba NOV in POS Franc Rozman Stane. Novembra 1944 so bili v generalštabu pri Rozmanu »Titovi oficirji« (skupina srbskih in črnogorskih poveljnikov), ki so prišli v Slovenijo kot »tihi« okupatorji. Rozman je uvidel njihov zli načrt o okupiranosti naše partizanske vojske, zato se z njihovimi načrti ni strinjal. To ga je stalo življenja.


Na položaj likvidiranega Franc Rozmana Staneta, dne 10. november 1944 je stopil kot načelnik štaba slovenske partizanske vojske Srb Mile Kilibarda.

Kako zgovorno priča vse skupaj o srbski okupaciji vidimo po tem, da je Kilibarda ostal na tem najvišjem položaju prav do konca vojne.

S prihodom srbskih okupatorjev v Slovenijo(titovi srbski oficirji, krajišniki) je postalo za partizansko gibanje značilno, kadar so doživeli poraze, kadar so jim aretacije redčile mrežo sodelavcev, kadar so bili v defenzivi, največkrat odreagirali s povečanjem nasilja, a ne nad okupatorjem, ampak nad slovenskim civilnim prebivalstvom in nad slovenskimi partizanskimi borci. Nenapisano je bilo pravilo, da se niso držali niti tistih minimalnih pravil, ki si jih je pri sodnem postopanju predpisalo partizansko gibanje samo.


Še več! Srbski okupator ni bil brezčuten le do trpljenja, ki so ga zaradi njegovih akcij okupatorji povzročali civilnemu prebivalstvu z represalijami. Akcije, za katere so pričakovali, da bodo sprožile okupatorjeve represalije, je srbski okupator izvajal namerno.


Domovina, mati mila,

glej srce gori, plamti,

črna zdi se manj gomila,

le da svobodna si ti!


Srbski prostozidarji so bili v samem vodstvu, tako med komunisti, kot nasprotniki komunistov. Tudi v štabu četniškega vojvode Draže Mihajlovića je bilo cel kup prostozidarjev, in celo sam Draža Mihajlović je bil prostozidar. Prostozidarji so bili med poslanci Prvega in Drugega zasedanja AVNOJ-a. Bili so  na vseh straneh in da so javno ali prikrito vodili bitko za uveljavljanje lastnih koncepcij, to je Velike Srbije.


Slovenija_pv_3d_03

Mihajlović in Tito, navidezno vsak na svoji strani, vendar oba prostozidarska brata, katere cilj sta imela po vojni ustanovitev Velike Srbije z imenom Jugoslavija.


Kardelj, ki je bil le privesek srbskega hegemonizma, obenem tudi član srbske prostozidarske lože, sicer pa rojen Žid, je v pismu Titu z dne 2. avgusta 1941 razložil, kako je za krepitev partizanskih odredov moč izrabiti okupatorjeva požiganja vasi in druge vrste maščevanja nad civilnim prebivalstvom. “Pred terorjem beži prebivalstvo v hribe. Represalije je potrebno zato preprosto izzivati, okupatorja naravnost prisiliti vanje.”, je razlagal. Za zmago revolucije so potrebni kar najokrutnejši zavojevalci. (Bermanov dosje: Aleksander Bajt, str. 404)


Srbi so prek prostozidarske linije v Sloveniji nastavili na čelo zločinske organizacije VOS svojo zaupnico Zdenko Armić Kidrič. Ta je izdajala ukaze za vse likvidacije, ki so se dogajale v našem prostoru. Pod njenim poveljem so začeli padati najbolj zavedni Slovenci: duhovniki, ki so ljudstvo tolažili in bodrili v tistih težkih dneh; prosvetni in socialni delavci, ki so z vsemi močmi delali za dobro svojega naroda; dijaki, ki so se pripravljali, da kot zreli in sposobni ljudje služijo preprostemu človeku, zavedni Slovenci, ki se jim je šlo za pravice slovenskega človeka,…


Kako pospešeno so vodili morijo slovenskega naroda nam izčrpno pove takratni poveljnik enega od partizanskih bataljonov Ivan Marn. Takole pravi:

»Pri vsakem obisku je glavno poveljstvo dajalo povelje: Počisti z vsem, kar ni z nami! Tudi če je samo en član družine proti nam, se mora likvidirati cela družina. Naše kazni morajo biti eksemplarične; l.e tako si bomo med ustrahovanim ljudstvom zagotovili svoj obstoj!«

Nato opisuje morilsko prakso:

»Pri umorih niso nikdar iskali dokazov in resnične krivde. Cilj je bil: ustrahovati ljudi. Čim so kakšnega osumljenca dobili, so ga takoj ubili. Šele potem ko je bil mrtev, so proti njemu uprizorili najostudnejšo kampanijo. Mrtev se ne more več braniti…zato: Najprej ubij, potem pa politično razjasni, zakaj si ga ubil! – Tako je bilo naročilo poveljstva in so se po tem tudi ravnali.« (Svoboda v razvalinah: Grum, Pleško, 16)

Marn nadaljuje

»Na politkomisarja je prišel ukaz, da je treba globoko verne ljudi in člane KA (Katoliška akcija) vse spraviti s poti. Dostikrat so jih vodili v štab po cele kolone.«


Isti poroča, da so bile vse žrtve grozno mučene, najbolj pogosta obtožba proti njim pa je bila, da ustanavljajo »Belo gardo«, katere še ni bilo nikjer.


Bela garda – umetna tvorba srbskih »režiserjev«


Izraz »bela garda« v Slovenskem prostoru ni nikoli obstajala. Izmislili so si jo v Rusiji in Španiji. Kot tako, pa so jo srbski prostozidarji izsili tudi v Sloveniji. Že od vsega začetka so jo hoteli ustanoviti, izsilili pa so jo z množičnimi umori spomladi in poleti 1942.


Dokazano je, da bela garda v Sloveniji do poletja 1942 ni obstajala. Umetna tvorba, ki so jo Srbi ustvarili v Sloveniji je bila preizkušena metoda komunistov pri vseh revolucijah, tako v Rusiji kot v Španiji.


Slovenski kmečki ljudje so se spontano uprli nasilju, katerega so izvajali srbski podtaknjenci v partizanskih vrstah. Ustanovili so vojaško silo, ki so jo poimenovali Vaška straža. Ta spontana vojaška organizacija je bila ustanovljena julija 1942 in je bila odgovor na nasilje, ki so ga prikrito vodili srbski prostozidarji. Do poletja 1942 se je borila proti tujcu-okupatorju edino legalna JVvD (jugoslovanska vojska v domovini). Ker je bila ta vedno pripravljena za sodelovanje s partizani, Titov štab ni imel vidnega nasprotnika, zato si ga je moral ustvariti. Tako je nastal pojem Belogardizem in z njim državljanska vojna v Sloveniji.

Kot je že omenjeno belogardistov v Sloveniji ni bilo, bili so le vaški stražarji, pripadniki JVvD in pozneje domobranci. (Stanič, 2008, 41)


Slovenski (judovski) komunistični voditelji, obenem tudi prostozidarji srbskih lož Kardelj, Kidrič, Vilfan, Bebler, Vidmar, Kraigher,…so z italijanskim okupatorjem sklenili tajni sporazum. Ta kolaboracija z Italijani je bila točno nakazana in določena s posebnim sporazumom v Karteljevem pri Novem mestu, ki je bil 17. decembra 1942. Dogovor je določal:

1. Italijani bodo partizane podpirali s hrano, obleko in orožjem;

2. Sklenjen je bil dogovor o medsebojnem nenapadanju;

3. Italijanska vojska bo ovirala in omejevala delovanje Vaških straž.


Slovenski človek je padal pod streli fašistov, nacistov in komunistov. Zato so organizatorji JVvD skušali pozivati slovenske voditelje, da čimprej organizirajo in postavijo na teren oddelke slovenske armije. Vendar so prenekateri v Mihajlovićevem pozivu spet videli srbsko nadvlado in so zato z nekim nezaupanjem gledali na celotno akcijo. (Svoboda v razvalinah, Grum, Pleško,20)


Komandant Dolenske operativne cone Srb Milovan Šaranović je partizanom govoril, da je prišel čas, ko za partizane ni počitka, da morajo uničiti belogardistične postojanke na vsem slovenskem področju. Šaranoviću pač ni šlo za bojevanje proti italijanskemu in nemškemu sovražniku, ampak le proti slovenskim borcem (Bela garda), ki so se upirali komunističnemu nasilju, oziroma srbskemu agresorju.


Milovan Šaranović se je pri pobijanju Slovencev izredno izkazal. Kot komandant Dolenjske operativne cone je napadal le slovenske borce – belogardiste. Nikakor pa ni napadal italijanske ali nemške okupatorje. Zaradi teh njegovih vrlin so ga 23. maja 1943 povišali na čelo slovenskega partizanstva. Za načelnika generalštaba slovenske partizanske vojske ga je postavil Arso Jovanović, češ da ima pooblastilo od samega Tita (pooblastilo v javnosti ni bilo nikoli razkrito).


Slovenija_pv_3d_04

Srbi še vedno častijo oba idola, tako Tita kakor Mihajlovića. Samo da je srbski prostozidar. V Sloveniji nam oba, kakor zla duhova, še vedno delata krivice.


Zaradi nenehnih partizanskih napadov na takoimenovane belogardiste, se je protikomunistični tabor v Sloveniji razdelil na več organizacij, vse pa je podtalno vodila srbska prostozidarska bratovščina.


Slovenska legija, Narodna legija, Sokolska legija, Pobratim, Oficirska skupina, vse se je na koncu združilo v Jugoslovansko vojsko v domovini (JVvD) pod poveljstvom prostozidarja srbske narodnosti Draže Mihailovića. (Stanič, 2008, 11)


Za pojasnilo je treba poudariti, da so se slovenski protikomunistični borci borili le proti terorju, ki pa ga niso izvajali slovenski partizani, pač pa prostozidarji srbske lože, kateri so dajali glavna povelja slovenski partizanski vojski. Slovenski vojak, naj bo partizan ali domobran, je bil pod prisego dolžan izpolnjevati dane mu ukaze. V nasprotnem primeru je bil likvidiran.


Pripadniki JVvD v Sloveniji so bili prisiljeni se spopadati s partizani, bili pa so tudi vseskozi pripravljeni na boj proti tujemu okupatorju, čakali so le na izkrcanje zaveznikov.


Kot vemo se zavezniki niso izkrcali in tako so protikomunistični borci padli v krvavo igro srbskih prostozidarjev.


Slovenija_pv_3d_05

Bolečina ostaja!


Srbski prostozidarji so snovali novo žaloigro. Tokrat z izjemno hudimi posledicami za slovenski narod. Skovali so načrt za čim večjo likvidacijo slovenskih protikomunističnih borcev. Na eni strani partizani s srbskimi poveljniki, na drugi strani protikomunisti prav tako s srbskimi poveljniki. Oboji pod srbsko prostozidarsko komando.


Mihailović je poklical vse slovenske protikomunistične borce, naj se pridružijo vojakom Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD). Apel se je glasil, naj se zberejo v Grčaricah, kjer naj počakajo 300 srbskih četnikov iz Gorskega kotarja. Ti srbski četniki niso nikoli prišli v pomoč, ne takrat ne pozneje. Toda namesto srbskih četnikov so prišle pred Grčarice partizanske enote 14. divizije NOV in POJ in sicer Šercerjeva, Tomšičeva in Gradnikova brigada. Grčarice so pomenile past za slovenske protikomunistične borce. Tretjega septembra 1943 se je v Grčaricah zbralo okrog 200 pripadnikov slovenske JVvD, ki so bili razdeljeni v 4 bataljone. Tem bataljonom je poveljeval Srb Danilo Koprivica – Borut.


Se nadaljuje…

Filed in: Naš narod skozi stoletja
© 2014 . All rights reserved. XHTML / CSS Valid.